Kamasi Washington: Fearless Movement (v drugo)

Šestkrat od Skupaj do Prologa.

S tokratno glasbeno cesto se ponovno poganjamo proti novim obzorjem v navezi s kalifornijskim saksofonistom Kamasijem Washingtonom in njegovim novim albumom »Fearless Movement«. Z njim smo se začeli spoznavati že prejšnji teden, a so mu njegovi mnogoteri presežki ob šestinosemdesetih minutah glasbe odprli še vrata nocojšnjega večera. Najprej obnova že povedanega. Kamasi Washington sodi med najbolj cenjene mlajše kalifornijske tenorske jazzovske saksofoniste. Triinštiridesetletni glasbenik in avtor je dejaven od začetka tega tisočletja. Leta 2005 je izdal prvi samostojni album. Že s tretjim triurnim žanrsko zelo neobremenjenim albumom »The Epic« iz leta 2015 je kot za šalo požel množico nagrad, z njim pa se je povzpel tudi proti vrhovom izborov albuma leta in glasbenika leta uglednih alternativnih glasbenih medijev. Podobno se je izkazal z naslednjima dvema, s poudarjeno sodobno jazzovskim »Harmony of Difference« iz leta 2018 in še bolj z leto dni mlajšim albumom »Heaven & Earth«, s katerim je zavil proti jazz funku. 3. maja je izšel njegov težko pričakovani peti studijski album »Fearless Movement«, ki mu že nekaj tednov pojejo hvalnice po vseh koncih glasbenih obzorij. Poimenoval ga je »plesni, zemeljski album«. Ekipa glasbenikov na njem je izjemna: ob njegovi zasedbi vrhunskih jazzovskih glasbenikov West Coast Get Down se je Washingtonu pridružila še kopica kalifornijskih reperjev in nikakor ne na koncu velikan funkadelije George Clinton. Glasbeniki so čudovito zadihali skupaj v prepletu jazzovskih form z veliko prostora za improvizacijo, skupinskega zvočenja, funka, hiphopa, ščepcev glasbenih vetrov različnih kultur. Tudi na izletih v jazz soul vesolje, pa v Motown iz ere »What’s Going On« Marvina Gayea. Zanimivo. S številnimi skladbami se Washington odziva v besedilih na svet tukaj zdaj, vzame si čas tudi za razmislek o končnih vprašanjih. Album, ki je ob šestinosemdesetminutni dolžini res album, zaključena celota. Zanimivo je, da se konča s Prologom, ki ima vir v, hm, Astorju Piazzoli. Konec je tudi začetek.