Mayall je sicer že pred časom odložil kitaro, zato pa ostaja zvest orglicam in klaviaturam, prav tako je avtor dobrih dveh tretjin skladb.
Lahko pri oseminosemdesetih letih še snemaš albume, ki stojijo trdno pokonci? Pozabite na kar deset let mlajša Jaggerja in Richardsa. 28. januarja je izšel (po nekaterih virih 40. plus po drugih pa kar že okrogli 60.) studijski album Johna Mayalla, ki se je dva meseca pred tem, za oseminosemdeseti rojstni dan, zaobljubil, da je končal s turnejami in da bo le še od časa stopil na oder. Kitarist, klaviaturist in orgličar John Mayall igra blues že sedem desetletij. Mayall se je leta 1963 iz Manchestra, kjer je študiral, preselil v prestolnico London in tam ustanovil legendarno zasedbo John Mayall & Bluesbreakers. V njej se je v naslednjih letih tik pred vstopom med zvezdnike rocka kalila izjemna bera glasbenikov: kitaristi Eric Clapton, Peter Green in Mick Taylor, bas kitarista John McVie and Jack Bruce, se pravi temeljni člani antoloških rockovskih skupin Cream, Fleetwood Mac in Rolling Stones. Konec šestdesetih let se je Mayall preselil v Los Angeles v ZDA in se nato z različnimi projekti pojavljal na obeh straneh oceana. Leta 2008 je uradno razpustil svoje Bluesbreakerse. Kljub temu se ni upokojil, ampak se je ponovno razživel v družbi mlajših glasbenikov. Vse do izbruha pandemije covida leta 2020 je redno hodil na dolge turneje in se pojavil na vsaj sto koncertih letno. Leta 2014 je ob osemdesetletnici izdal odmeven album »Special Life«, s katerim se je vrnil h koreninam bluesa. Strokovna javnost in publika sta ga sprejela z ovacijami. Pred petimi leti je izdal še en prodoren album »Talk About That«, ki nas je navdušil tudi na takratni glasbeni cesti. Leta 2019 mu je sledil že naslednji in pred dvema tednoma pri isti založbi kot zadnji štirje, torej pri založbi Forty Below Records, že novi »The Sun Is Shining Down«. Slednji prav tako že prejema navdušene odzive strokovne glasbene javnosti in tudi poslušalcev. Mayall je sicer že pred časom odložil kitaro, zato pa ostaja zvest orglicam in klaviaturam, prav tako je avtor dobrih dveh tretjin skladb. Seveda se še vedno ni odrekel tudi petju. Ob rednih sodelavcih, med katerimi je tudi nedavna obiskovalka glasbene ceste, kitaristka Carolyn Wonderland, se na njem zvrsti kar nekaj uglednih gostov s kitarami, violino in na havajskem ukulelu (Mike Campbell, Marcus King, Buddy Miller, Scarlet River, Melvin Taylor in Jake Shimabukuro). Na vožnji skozi zaključek minus 64. dneva vožnje skozi Mordor nas čaka sočen izziv, ki nam ne bo pustil dremati.
Okopi slave @ rtvslo 
Komentiraj